Zgodovina doma
Po drugi svetovni vojni se je število dijakov, ki so želeli obiskovati tehnične šole v Ljubljani tako povečalo, da je nastala potreba po novih prostorih za bivanje teh dijakov v mestu. Kmalu so se dijaki iz dveh domov preselili v sedanje prostore na Vidovdanski 7 (takrat Vidovdanska 9), kjer je bilo do tedaj zavetišče Sv Jožefa. Dom se imenuje Dijaški dom TSŠ. Ob ustanovitvi so bili dijaki natrpani po sobah v takem številu, da so bile postelje v treh nadstropjih. Ves dom ni imel niti ene dnevne sobe, učilnice ali družabnega prostora. Učili so se kar po sobah in po posteljah. Edini večji skupni prostor je bila dvorana, v kateri so začeli prirejati plese.
1947-1948
Po drugi svetovni vojni je število dijakov iz vse Slovenije, ki so želeli obiskovati tehniško srednjo šolo tako naraslo, da je nastala v Ljubljani potreba po prostorih za bivanje teh dijakov. Država je zato leta 1947 ustanovila Dijaške domove državne tehniške srednje šole, prve prostore pa so našli na treh različnih lokacijah v mestu (na Kongresnem trgu, Nunski ulici in Novem trgu). Prvo leto je bilo vpisanih okoli 1700 dijakov. Vse tri enote so začeli leta 1948 postopoma preseljevati na Vidovdansko cesto, v prostore Zavetišča sv. Jožefa, ki so jih pred tem v naglici preuredili. 1948 so se začeli naseljevati dijaki v prostore na Vidovdanski, v tem času je bil upravnik doma Stanko Svete, leto pozneje pa Rudi Pršina.
Po drugi svetovni vojni je število dijakov iz vse Slovenije, ki so želeli obiskovati tehniško srednjo šolo tako naraslo, da je nastala v Ljubljani potreba po prostorih za bivanje teh dijakov. Država je zato leta 1947 ustanovila Dijaške domove državne tehniške srednje šole, prve prostore pa so našli na treh različnih lokacijah v mestu (na Kongresnem trgu, Nunski ulici in Novem trgu). Prvo leto je bilo vpisanih okoli 1700 dijakov. Vse tri enote so začeli leta 1948 postopoma preseljevati na Vidovdansko cesto, v prostore Zavetišča sv. Jožefa, ki so jih pred tem v naglici preuredili. 1948 so se začeli naseljevati dijaki v prostore na Vidovdanski, v tem času je bil upravnik doma Stanko Svete, leto pozneje pa Rudi Pršina.
1949-1957
Leta 1949 so se dijaki Srednje gradbene šole preselili v dom na Gerbičevi ulici, ki so ga pred tem med počitnicami zgradili tudi s pomočjo mladinskih delovnih brigad. Zaradi prostorske stiske so se do leta 1950 dijaki večinoma učili po sobah (v prostorih, kjer sedaj (2018) biva 330 dijakov in študentov, jih je tedaj stanovalo od 1300 do 1500). Po tem letu pa se oblikujejo organizirane učne ure, zaživijo prve prostovoljne dejavnosti, posebno na športnem in kulturnem področju, saj je večina dijakov preko nedelje ostajala v domu. Šele leta 1952 je bila izdana državna odločba o ustanovitvi dijaškega doma, takrat pod imenom »Internat tehnične srednje šole« na več lokacijah v Ljubljani, za dom na Vidovdanski, kot samostojnega pa 1954 z imenom »Dom Tehnične srednje šole«. Skozi zgodovino so sledila še imena: Dom tehničnih srednjih šol, Dom Tehničnih šol, Dom učencev Tabor in kot zadnje ime vse do danes Dijaški dom Tabor. V domski dvorani so organizirali redne tedenske plese, ki so postali znani po vsej Ljubljani. V tej dvorani je leta 1948 France Marolt ustanovil svojo folklorno skupino, ki še danes deluje pod njegovim imenom. Dom še vedno ni imel ravnatelja, vodili so ga tako imenovani upravniki, v tem času Vito Pirc, Avgust Flegar in Ivan Berce.
Leta 1949 so se dijaki Srednje gradbene šole preselili v dom na Gerbičevi ulici, ki so ga pred tem med počitnicami zgradili tudi s pomočjo mladinskih delovnih brigad. Zaradi prostorske stiske so se do leta 1950 dijaki večinoma učili po sobah (v prostorih, kjer sedaj (2018) biva 330 dijakov in študentov, jih je tedaj stanovalo od 1300 do 1500). Po tem letu pa se oblikujejo organizirane učne ure, zaživijo prve prostovoljne dejavnosti, posebno na športnem in kulturnem področju, saj je večina dijakov preko nedelje ostajala v domu. Šele leta 1952 je bila izdana državna odločba o ustanovitvi dijaškega doma, takrat pod imenom »Internat tehnične srednje šole« na več lokacijah v Ljubljani, za dom na Vidovdanski, kot samostojnega pa 1954 z imenom »Dom Tehnične srednje šole«. Skozi zgodovino so sledila še imena: Dom tehničnih srednjih šol, Dom Tehničnih šol, Dom učencev Tabor in kot zadnje ime vse do danes Dijaški dom Tabor. V domski dvorani so organizirali redne tedenske plese, ki so postali znani po vsej Ljubljani. V tej dvorani je leta 1948 France Marolt ustanovil svojo folklorno skupino, ki še danes deluje pod njegovim imenom. Dom še vedno ni imel ravnatelja, vodili so ga tako imenovani upravniki, v tem času Vito Pirc, Avgust Flegar in Ivan Berce.
1958-1973
Po nekaj letih zagnanega iskanja najprimernejših oblik dela (učne ure, interesne dejavnosti, stiki s šolami, starši) se je delo in življenje v domu izoblikovalo in ustalilo, ostale pa so izkušnje, ki so vodile v teoretično iskanje nadaljnjih poti. Plod tega dela in iskanj v domu je bil Priročnik za vzgojitelje, ki je izšel leta 1958 in ga lahko štejemo za temelj teoretičnih prizadevanj na področju domske vzgoje. Avtorja sta bila dr. Franc Pediček, ki je v domu nekaj časa delal kot vzgojitelj in tedanji upravnik Ivan Berce. V letu 1963 so kot prvi med slovenskimi domovi izdelali letni vzgojni načrt za vsako vzgojno skupino posebej in čez nekaj let je bil v veliki meri po teh načrtih izdelan republiški okvirni program dela v domovih.
Leta 1962 se je v dom preselil dekliški oddelek, ki je do tedaj deloval kot dislocirana enota na Zvonarski ulici. Verjetno je tudi s tem povezana poživitev prostovoljnih dejavnosti, saj jih je v šolskem letu 1963/64 delovalo že dvanajst.
Leta 1961 se je dom začel v poletnih mesecih organizirano ukvarjati s turistično dejavnostjo, ki se odvija še danes, dom pa je leta 1994 postal tudi redni član mednarodne neprofitne organizacije Youth Hostel. S tako pridobljenim dohodkom in s pomočjo sredstev s strani mesta in republike, pa se je lahko začela predvsem po letu 1967 začela obnova doma in se v sedemdesetih letih intenzivno nadaljevala, dosegla svoj višek v osemdesetih letih in traja še danes. Te obnove so bile nujne tudi za pridobivanje novih prostorov, saj se je zaradi zmanjšanega normativa števila dijakov na vzgojno skupino povečala potreba po novih učilnicah. Obnovljeni so bili tudi skupni prostori, posebno še domska dvorana, in pridobljeni novi prostori kot knjižnica in čitalnica in prostori za prostovoljne dejavnosti.
Po nekaj letih zagnanega iskanja najprimernejših oblik dela (učne ure, interesne dejavnosti, stiki s šolami, starši) se je delo in življenje v domu izoblikovalo in ustalilo, ostale pa so izkušnje, ki so vodile v teoretično iskanje nadaljnjih poti. Plod tega dela in iskanj v domu je bil Priročnik za vzgojitelje, ki je izšel leta 1958 in ga lahko štejemo za temelj teoretičnih prizadevanj na področju domske vzgoje. Avtorja sta bila dr. Franc Pediček, ki je v domu nekaj časa delal kot vzgojitelj in tedanji upravnik Ivan Berce. V letu 1963 so kot prvi med slovenskimi domovi izdelali letni vzgojni načrt za vsako vzgojno skupino posebej in čez nekaj let je bil v veliki meri po teh načrtih izdelan republiški okvirni program dela v domovih.
Leta 1962 se je v dom preselil dekliški oddelek, ki je do tedaj deloval kot dislocirana enota na Zvonarski ulici. Verjetno je tudi s tem povezana poživitev prostovoljnih dejavnosti, saj jih je v šolskem letu 1963/64 delovalo že dvanajst.
Leta 1961 se je dom začel v poletnih mesecih organizirano ukvarjati s turistično dejavnostjo, ki se odvija še danes, dom pa je leta 1994 postal tudi redni član mednarodne neprofitne organizacije Youth Hostel. S tako pridobljenim dohodkom in s pomočjo sredstev s strani mesta in republike, pa se je lahko začela predvsem po letu 1967 začela obnova doma in se v sedemdesetih letih intenzivno nadaljevala, dosegla svoj višek v osemdesetih letih in traja še danes. Te obnove so bile nujne tudi za pridobivanje novih prostorov, saj se je zaradi zmanjšanega normativa števila dijakov na vzgojno skupino povečala potreba po novih učilnicah. Obnovljeni so bili tudi skupni prostori, posebno še domska dvorana, in pridobljeni novi prostori kot knjižnica in čitalnica in prostori za prostovoljne dejavnosti.
1974-2003
Da se je v domu resnično veliko delalo tudi na vzgojnem področju, potrjuje tudi odločitev Pedagoške akademije leta 1974, da naš dom postane hospitacijski center za njihove študente. To je ostal vse do leta 1988, ko je Pedagoška akademija prešla na visokošolski študij in se je spremenil koncept dela na fakulteti. Šele leta 1974, ko postane prvi ravnatelj prof. Ivan Strmole, ni bilo več tako imenovanih upravnikov, kar kaže na večji pedagoški poudarek v življenju in delu doma. 1977 postane ravnateljica doma prof. Vera Domajnko. V vsem tem času so se v domu opravljali tudi strokovni izpiti za vzgojitelje in sicer do leta 1997, ko se je spremenil način opravljanja tega izpita. 1991 postane ravnatelj prof. Bojan Kolmanič, ki ga 1998 zamenja prof. Andrej Čepin.
Za dom je pomembno tudi leto 1983, ko je bila dograjena nova jedilnica, dom pa se je združil s sosednjim Domom Majde Vrhovnikove. S tem se je nekdaj izrazito fantovskega spremenil v mešani dom, v katerem je deklet običajno samo za kakšen odstotek manj kot fantov.
Da se je v domu resnično veliko delalo tudi na vzgojnem področju, potrjuje tudi odločitev Pedagoške akademije leta 1974, da naš dom postane hospitacijski center za njihove študente. To je ostal vse do leta 1988, ko je Pedagoška akademija prešla na visokošolski študij in se je spremenil koncept dela na fakulteti. Šele leta 1974, ko postane prvi ravnatelj prof. Ivan Strmole, ni bilo več tako imenovanih upravnikov, kar kaže na večji pedagoški poudarek v življenju in delu doma. 1977 postane ravnateljica doma prof. Vera Domajnko. V vsem tem času so se v domu opravljali tudi strokovni izpiti za vzgojitelje in sicer do leta 1997, ko se je spremenil način opravljanja tega izpita. 1991 postane ravnatelj prof. Bojan Kolmanič, ki ga 1998 zamenja prof. Andrej Čepin.
Za dom je pomembno tudi leto 1983, ko je bila dograjena nova jedilnica, dom pa se je združil s sosednjim Domom Majde Vrhovnikove. S tem se je nekdaj izrazito fantovskega spremenil v mešani dom, v katerem je deklet običajno samo za kakšen odstotek manj kot fantov.
V letih 1985 in 1986 so bile s pomočjo sklada pri Republiški izobraževalni skupnosti obnovljene vse štiri stavbe. Tako so bile obnovljene vse inštalacije, zamenjano celotno pohištvo, zgrajene dodatne tuširne kabine in sanitarije, pregrajene so bile večje sobe in zgrajene nove na podstrešju.
V letu 1988 je dobil dom prve računalnike. Ta dejavnost pa je resnično zaživela šele leta 1995, ko je bila zgrajena nova računalnica. V celoti je bila nabavljena nova oprema, za kar je del sredstev prispevalo tudi Ministrstvo za šolstvo in šport, saj je dom tega leta postal osrednji dom za računalniško opismenjevanje vzgojiteljev dijaških domov.
Leta 1993 je bila stavba D (Dom Majde Vrhovnik) vrnjena nekdanjim lastnikom, večina deklet pa se je preselila v stavbo A.
Leta 1998 je dom slovesno praznoval 50-letnico obstoja. Ob tej priložnosti je bil izdan zbornik Dijaški dom na Taboru.
V zadnjih letih so bile preurejene vzgojiteljske sobe po stavbah, ki so dobile še sobe za pogovore, postopno se obnavljajo sanitarije, pridobljene so bile tri nove učilnice, obnovljena je bila domska dvorana in Modra soba za razstavno in družabno dejavnost. Konec leta 2003 smo v stavbi C zamenjali dotrajana okna.
2004 –
Spomladi 2004 smo izvedli prestavitev glavne recepcije iz stavbe A v stavbo C. Dijaki so poleg glavne računalnice dobili tudi stavbne, ker je bilo za tovrstno dejavnost izjemno zanimanje. Aprila 2007 je bila v domu organiziran mednarodni kongres »Izzivi vzgoje v globalni družbi«, ki je postal tradicionalen in se je ponovil 2008, 2010, 2012, 2015. Poleti 2007 smo zamenjali okna A stavbe in sicer na strani Vidovdanske ulice. Jeseni tega leta postane ravnatelj mag. Stanislav Bojan Zupet. Naredili smo tudi dve čajni kuhinji za dijake v B in C stavbi. Februarja 2008 smo na novo opremili domsko jedilnico. 2008 smo tudi pričeli s celovito obnovo stavbe C, zamenjali smo okna v stavbi B, nabavili novo posteljnino za vsa ležišča, obnovili streho nad jedilnico, zamenjali pohištvo v jedilnici in v učilnicah, spremenili vhod – portal v dom in na novo uredili prostor za skupna srečanja in manjše prireditve v pritličju stavbe C. Ta dolgo pričakovani prostor smo poimenovali v Klubsko sobo. V tem obdobju je bil na novo opremljen tudi prostor za fitnes v stavbi A. Zadnji dve pridobitvi sta postali zelo popularni med dijaki. Vpeljali smo novost, to je brezplačno učno pomoč za dijake, ki jo nudijo študentje. Septembra 2017 prevzame ravnateljevanje doma mag. Šemso Mujanovič, ki prične z obnovo sob v stavbi B.
Spomladi 2004 smo izvedli prestavitev glavne recepcije iz stavbe A v stavbo C. Dijaki so poleg glavne računalnice dobili tudi stavbne, ker je bilo za tovrstno dejavnost izjemno zanimanje. Aprila 2007 je bila v domu organiziran mednarodni kongres »Izzivi vzgoje v globalni družbi«, ki je postal tradicionalen in se je ponovil 2008, 2010, 2012, 2015. Poleti 2007 smo zamenjali okna A stavbe in sicer na strani Vidovdanske ulice. Jeseni tega leta postane ravnatelj mag. Stanislav Bojan Zupet. Naredili smo tudi dve čajni kuhinji za dijake v B in C stavbi. Februarja 2008 smo na novo opremili domsko jedilnico. 2008 smo tudi pričeli s celovito obnovo stavbe C, zamenjali smo okna v stavbi B, nabavili novo posteljnino za vsa ležišča, obnovili streho nad jedilnico, zamenjali pohištvo v jedilnici in v učilnicah, spremenili vhod – portal v dom in na novo uredili prostor za skupna srečanja in manjše prireditve v pritličju stavbe C. Ta dolgo pričakovani prostor smo poimenovali v Klubsko sobo. V tem obdobju je bil na novo opremljen tudi prostor za fitnes v stavbi A. Zadnji dve pridobitvi sta postali zelo popularni med dijaki. Vpeljali smo novost, to je brezplačno učno pomoč za dijake, ki jo nudijo študentje. Septembra 2017 prevzame ravnateljevanje doma mag. Šemso Mujanovič, ki prične z obnovo sob v stavbi B.
